Avtor: Danijel Esih
Pravico do prehrane med delom urejata ZDR-1 in Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Drugi člen Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08, 63/17, 71/18, 104/21, 114/21, 87/22, 113/22 in 162/22) določa naslednje:
»(1) Povračilo stroškov za prehrano med delom se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, za vsak dan, ko je delojemalec na delu prisoten štiri ure ali več, do višine 7,96 eura.
(2) Če je delojemalec na delu prisoten deset ur ali več, se za ta dan, poleg povračila stroškov za prehrano med delom v skladu s prejšnjim odstavkom, v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva povračilo stroškov za prehrano med delom, do višine 0,99 eura za vsako dopolnjeno uro prisotnosti na delu po osmih urah prisotnosti na delu.
(3) Pod pogoji in do višin iz prvega in drugega odstavka tega člena se prizna strošek prehrane med delom delojemalcu, ki dosega dohodek iz delovnega razmerja iz tujine.«
Zapisano velja za vsakega delavca, ki je zaposlen vsaj za 4 delovne ure dnevno. Delodajalec lahko določi povračilo stroškov za prehrano v nižjem znesku, kakor znaša limit v Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, kar pa je odvisno od ekonomske vsebine dohodka. Kadar je delavec na delu več kot 10 ur, takrat se v davčno osnovo ne všteje 0,99 eura za vsako nadaljnjo dopolnjeno uro po 8 urah dopolnjenosti delovnega časa.
ZDR-1 v 130. členu ureja naslednje glede povračila strokov prehrane med delom:
»(1) Delodajalec mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.
(2) Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom.
(3) Če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem.
(4) Delodajalec je dolžan delavcu povrniti stroške v zvezi z delom mesečno najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja.
ZDR-1 določa pravico do stroškov prehrane ne določa višine le-teh, kar je urejeno v kolektivnih pogodbah in izvršilnim predpisom kadar višina ni določena v kolektivni pogodbi s splošno veljavnostjo. ZDR-1 lahko določi naravo dohodka, ki predstavlja obliko povračila stroškov prehrane med delom. Prav tako določa ZDR-1 kriterije na podlagi katerih se določa ali gre po vsebini za ekonomsko upravičeno vrsto dohodka:
• prvi pogoj je, da gre za dejanski strošek prehrane zaradi opravljanja dela, torej prisotnostjo na delovnem mestu in ne zaradi drugih pogojev, kar predstavlja uspešnost na delovnem mestu ali likvidnost;
• omenjen strošek nastaja na delovnem mestu vsak dan, ko je delavec na delovnem mestu in dela ter je iz tega razloga pravica do povračila stroškov prehrane med delom prilagojena tudi dinamika izplačevanja. Torej delodajalec je delavcu dolžan povrniti izplačilo povračila stroškov za prehrano mesečno;
• danes obravnavana pravica mora biti urejena s splošno kolektivno pogodbo splošne veljave ali izvršilnim predpisom oz. s kolektivno pogodbo sprejeto na ravni podjetja, aktom delodajalca ali pogodbo o zaposlitvi.
Formalno dokazovanje, ki je urejeno v delovnopravnih aktih delodajalca glede povračila stroškov prehrane med delom, ne zadostuje v okviru odločanja, ali se lahko tak proračun glede povračila stroškov prehrane med delom s strani davčnega vidika lahko obravnava kot povračilo stroškov prehrane med delom. Kadar ne gre za povračilo stroškov za prehrano med delom in imamo opravka za drug prejemek iz delovnega razmerja (npr. novoletna nagrada), bo potrebno od takšnega prejemka v celoti obračunati in plačati akontacijo dohodnine in vse obvezne prispevke za socialno varnost.