Avtor: Danijel Esih
1 Ustavnopravni in etični vidik v nemškem pravnem redu
Temeljni zakon Zvezne republike Nemčije v prvem odstavku, prvega člena določa naslednje:
»Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Spoštovanje in varovanje le-tega je dolžnost vseh državnih oblasti.«
Na zgoraj zapisano načelo nedotakljivosti človekovega dostojanstva se navezujeta še pravica do življenja in pravica do svobodnega razvoja osebnosti. Zapisano načelo zavezuje vse državne oblasti pred kršitvijo do posameznika, da obdrži zaščito svojega statusa kakor subjekt ter zaščito njegove avtonomije. Iz načela dostojanstva torej sledi pravica do dostojanstvene smrti in ne sme biti povezana z odločitvijo tretjih oseb ne v zadevi s smrtjo, življenja oz. v času umiranja pacienta.
V drugem člena Temeljnega zakona Zvezne republike Nemčije le-ta določa naslednje:
»(1) Vsakdo ima pravico do svobodnega razvoja svoje osebnosti, če s tem ne posega v pravice drugih in ne krši ustavnega reda ali moralnega zakona.
(2) Vsakdo ima pravico do življenja in telesne integritete. Osebna svoboda je nedotakljiva. Te pravice se lahko kršijo le z zakonom.«
Kadar gre za zdravniški poseg v pacientovo telo sta pomembni pravica do življenja in pravica do telesne integritete. Ti dve varujeta pacienta na eni strani pred smrtjo s strani tretjih oseb (biološki in fizični obstoj), na drugi strani telesno in duševno integriteto. Torej v primeru zdravniškega posega brez soglasja pacienta je kršitev telesne integritete in ima osrednjo vlogo pri odločitvi o načinu vodenja postopka umiranja. Pri pravici do svobodnega razvoja osebnosti razumemo splošno svobodo človeških dejanj, kar je potrebno upoštevati pri presoji samomora.
Pravico do življenja, ki jo določa drugi odstavek, drugi člen Temeljnega zakona Zvezne republike Nemčije je določeno:
»Vsakdo ima pravico do življenja in telesne integritete. Osebna svoboda je nedotakljiva. Te pravice se lahko kršijo le z zakonom.«
Pravica do življenja je ključna glede specifičnih vprašanj pri paliativni oskrbi, dopustitve smrti in pri vprašanju evtanazije. Nemški pravni red omogoča v tem primeru varovalno funkcijo in obrambo pred samovoljnostjo države in tretjih oseb oz. posamezniku, da bi pacientu odvzela proti njegovi volji življenje.
2 Kazenskopravni in etični vidik v nemškem pravnem redu
Kazenski zakonik v Nemčiji v 211. členu določa naslednje glede pojma »umor«:
»(1) Morilec se kaznuje z dosmrtnim zaporom.
(2) Morilec je vsak, ki ubije osebo iz krvoločnosti, za zadovoljitev spolnih nagonov, iz pohlepa ali iz drugih nizkotnih motivov, zahrbtno ali kruto ali s sredstvi, ki ogrožajo javnost, ali da bi omogočil ali prikril drugo kaznivo dejanje.«
Torej v primeru umora gre za kriminalizacijo dejanja, ki je bilo naperjeno proti volji žrtve oz. pacienta. Kadar gre za situacijo in je oseba v fazi izpeljave samomora je potrebno tako osebo zaščititi. Torej aktivna in pasivna evtanazija nista dovoljeni iz etičnih razlogov. Torej pravica do samoodločbe je v tem primeru prepovedana. V tem primeru odpade pravica subjektivne pravice do pravico do svobodnega razvoja svoje osebnosti in s tem avtonomije in svobode, saj živimo v liberalni državi. Namreč v totalitarnih državah je njihov pravni red zagovarjal evtanazijo v času nacistične Nemčije. Torej pravica do življenja ne zavezuje pacienta, da nadaljuje z življenjem, vendar v primeru evtanazije gre za uporabo strupene snovi. Ustavno pravo se zavzema za stališče varovanja in spodbujanja življenja, kar pomeni predvsem, da ga varuje pred nezakonitim vmešavanjem države ali tretjih oseb. Namreč dolžnost države je, da varuje življenja državljanov in s tem pacientov. To vključuje možnost vplivanja na voljo žrtve, ki želi storiti samomor in ga s tem prepreči (npr. nejasne situacije ali da obstaja sum samomora v državnem zaporu). Vendar država ali tretje osebe nimajo pravice preprečiti samomora v okoliščinah, kadar je pacient neozdravljivo bolan in brez zaviralnih zdravil nastopi smrt ter je primerna paliativna oskrba do nastopa smrti. V določenih primerih se dopusti smrt osebe, ki to želi po lastni želji, kot v skladu z zakonodajo in ni v nasprotju s kazenskim pravom in gre za nujno dejanje. V tem primeru gre za avtonomno pravico do življenja in telesne integritete, torej pravico zavrniti ali prekiniti medicinske ukrepe za ohranitev življenj, če tudi bi bili ti nujni. Pravica do življenja je v tem primeru močnejša od volje države ali tretjih oseb in ne morejo uveljavljati pooblastila, da bi zdravili pacienta proti njegovi volji ali ga k temu prisilili, da bi živel naprej.
Kadar pacient hudo trpi je potrebno s soglasjem le-tega uvesti za lajšanje potrebno medicinsko zdravljenje, tudi kadar se krajša življenje, saj to ni v nasprotju s kazenskim pravom v Nemčiji. Z vidika Temeljnega zakona Zvezne republike Nemčije ni ustavnopravnih ugovorov in v kazenskem pravu je soglasno sprejeto in je v obeh pravnih področjih pozitivno podprto. Iz ustavnega vidika je podprto lajšanje bolečin, ki skrajšuje življenje. Kadar bi šlo za lajšanje bolečin, in bi to skrajšalo življenje, in bi bilo po drugi strani prepovedano kljub zdravniški indikaciji ter soglasju pacienta, bi pacient moral živeti naprej v neznosnih bolečinah. Nemški pravni red bi etično težko upravičil takšno situacijo v kateri bi živel pacient z neznosnimi bolečinami, saj gre za pravni sistem, ki omogoča individualno samoodločbo z zagotovitvijo človekovega dostojanstva. V primeru, če bi pacienta smatrali za predmet in ne več za subjekta, ter mu podaljševali življenje v neznosnih bolečinah, ki takšno pravno dejanje bilo pravno-etično dojemanje za nesmiselno obveznost in bi takšno pravno dejanje nasprotoval pravnemu redu in etičnim vrednotam. Torej dopustitev smrti v okviru paliativne oskrbe oz. terapijah ob koncu življenja mora biti primarna osnova avtonomija volje pacienta, ki predstavlja temeljno pravico in mejo medicinskega posega.
Kazenski zakonik v Nemčiji v 216. členu določa naslednje glede evtanazije:
»(1) Če je kdo napeljan k umoru na izrecno in gorečo zahtevo pokojnika, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(2) Kazniv je tudi poskus umora.«
V okviru zapisane pravne norme gre za omejevanje posameznikove avtonomije do svobode izbiranja, saj je evtanazija prepovedana. Pravna norma torej prepoveduje, da bi bila evtanazija izvedena na izrecno zahtevo pacienta. Prepoved nima le vloge prisiliti koga k nadaljnjemu življenju, temveč tudi zaščititi druge pravne interese in skupno dobro. Pravne interese ter skupno dobro ocenjuje nato zakonodajalec.
Evtanazijo je potrebno označiti za kaznivo dejanje zaradi naslednjih razlogov:
• Preprečevanja zlorab
• Preprečevanje družbenega pritiska na zdravnike in paciente
Vendar v Nemčiji zagovarjajo tudi to smer, da bi se bilo smiselno omejiti in odpovedati 216. členu Kazenskega zakonika v njegovi sedanji obliki in ne bi s tem bila izvedena kršitev Ustave.
Osebno mnenje je to, da je evtanazija prepovedana, saj gre za umor in ne za eno izmed legalnih poti k smrti pacienta, ki trpi hude telesne bolečine. Z moje strani bi šlo za kršitev Ustave in Kazenskega zakonika v delih, ki zagovarjajo preprečevanje zlorab v obliki načrtnih oz. naklepnih umorov, ki se zelo pogosto dogajajo v bolnišnicah. Prav tako preprečevanje družbenih pritiskov na zdravnike in paciente zaradi verskih razlogov, ki zapovedujejo predvsem trpljenje v določenih verskih ločinah (sektah) in spodbujajo tudi k samomorom.
3 Ustavnopravni in etični vidik v nemškem pravnem redu glede samomora
Nekateri se zavzemajo za samomor kot eno izmed temeljnih pravic, vendar tega na podlagi prvega odstavka prvega člena Temeljnega zakona Zvezne republike Nemčije ne moremo jemati za relevantno, saj predstavlja negativno pravno svoboščino, ki nasprotuje pravici do življenja, torej kakor pravica do končanja življenja. Na eni strani imamo temeljno pravico do življenja, na drugi strani pa smo nato v dvomu, saj skušajo zagovorniki kreirati pravico do uničenja posameznika. Torej bi naj bila pravico do končanja življenja s samomorom zajeta v prvem odstavku prvega člena Temeljnega zakona Zvezne republike Nemčije za zagovornike smrti s pomočjo samomora. Torej pravica do samomora ni sprejeta pozitivno, da bi država podelila pooblastilo za to dejanje, saj je temeljno dejstvo, da je pravica do samomora prepovedana, kot kršitev temeljne pravice do življenja. Torej pravica do smrti mora imeti pravno podlago s strani države v obliki določenih formalnih in materialno pravnih podlag, da se delno omeji posameznikovo svobodno voljo do odločitve umreti. Torej Nemčija po drugi strani zagovarja, da omejitev svobode do samomora ne sme biti kriminalizirana, saj nima utemeljene ustavne utemeljitve in je povezana s pravico do jamstva človekovega dostojanstva , ki je urejeno v prvem odstavku prvega člena Temeljnega zakona Zvezne republike Nemčije. Zagovarja se takšna oblika samomora, ki temelji na samo obliki odgovornost in svobodni odločitvi z jasnino izraženo voljo glede resnosti premišljenega samomora, ki je del temeljne svoboščine in ta vključuje določitev smrti in pravico do dostojanstvene smrti. Torej ne gre za obliko privilegija človeka t.i. končanje življenja kot svobodnega dejanja na podlagi lastne volje in zato ne predstavlja kršitve načela človekovega dostojanstva in gre po drugi strani za njegovo podlago. Torej zapisano načelo omogoča svobodno družbo, ki priznava dolžnosti svojih državljanov v Temeljnem zakonu Zvezne republike Nemčije do države, to so npr. služenje vojaškega roka, obiskovanje osnovne in srednje šole, plačevanje davkov, a po drugi strani ne priznava dolžnosti posameznikovega življenja v družbi, saj zaradi varovanja posameznikovih temeljnih ustavnih svoboščin je v tem primeru ta nad državo in je to nemogoče.
4 Ustavnopravni in etični vidik v slovenskem pravnem redu
Ustavnopraven vidik je opredeljen v naslednjih ustavnih načelih:
• nedotakljivost človekovega življenja
• varstvo človekove osebnosti in dostojanstva
• pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Ustava RS v 17. členu opisuje načelo nedotakljivost človekovega življenja, ki predstavlja osebnostno pravico in svoboščino, ter določa naslednje:
»Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni.«
Človekovo življenje je nedotakljivo v smislu, da je zavarovano in bi bil odvzem življenja protipraven po Ustavi RS. Izjemo predstavljajo silobran in skrajna sila katere posledica je smrt in se upravičenost ugotavlja v kazenskem postopku. V Republiki Sloveniji ni smrtne kazni.
Torej je potrebno dodati, da obstajajo omejitve do države in tretjih oseb glede področja evtanazije v zdravstvu, ki mora biti prepovedana. Prepovedana je zaradi tega, saj gre za naklepni umor pacienta v tem primeru. Torej mora imeti Kazenski zakonik poseben člen, ki prepoveduje t. i. umor na zahtevo. Torej umor na zahtevo predstavlja evtanazijo, ki jo izvršijo zdravniki nad pacientom. Takšen člen bi moral vsebovati v obliki novele naslednji Kazenski zakonik.
V Nemčiji Kazenski zakonik v 216. členu zapoveduje in prepoveduje naslednje:
»(1) Če je bila oseba nagnjena k umoru na izrecno in resno zahtevo umorjene osebe, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(2) Kazniv je tudi poskus umora.«
Prav tako omejuje evtanazijo ter samomor s strani pacienta EKČP s pravico do življenja v prvem odstavku drugega člena in določa naslednje:
»Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen.«
Torej pred evtanazijo in samomorom varujeta pacienta EKČP in Ustava RS.
Ustava RS v 21. členu opisuje načelo varstva človekove osebnosti in dostojanstva, ki predstavlja osebnostno pravico in svoboščino, ter določa naslednje:
»Zagotovljeno je spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni.
Prepovedano je vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav.«
Ustava RS mora zagotoviti spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v vseh pravnih postopkih, ki se nanašajo na pacienta s strani države in tretjih oseb. V tem primeru je zanimivo pravno razmerje med pacientom in Komisijo Republike Slovenije za medicinsko etiko. Zapisana pravna norma določa prepoved vsakršnega izsiljevanja priznanj in izjav v 21. členu Ustave RS. Torej izjava pacienta mora biti svobodna in prostovoljna brez kakršnegakoli pritiska na pacienta s strani države oz. tretjih oseb – zdravnikov. Torej gre za varovanje individualne avtonomije v obliki individualne izjave volje s stani pacienta, ki odloči o življenju ali smrti s pomočjo paliativne oskrbe in nastopu naravne smrti. V tem primeru zajema zdravstvene posege v obliki zdravil proti neznosnim bolečinam in so prepričani, da želijo umreti.
Ustava RS v 34. členu opisuje pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, ki predstavlja osebnostno pravico in svoboščino, ter določa naslednje:
»Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.«
Zapisana pravica zajema varstvo osebne svobode ter varstvo človekove osebnosti in dostojanstva. Torej varstvo človekovega življenja in človekove osebne svobode v pravnih postopkih. V okviru obeh pravic je potrebno zapisati glede pravno - etičnega postopka Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, da se ne smejo zapostaviti odločitev pacienta, ki je v obliki pravne pravice do izražanja svobodne volje. Torej izražanja volje pacienta do končanja življenja s pomočjo paliativne oskrbe, kadar je situacija brezizhodna in bo pacient umrl kljub temu, da se uporabijo zdravila za zdravljenje, in ne evtanazije, saj evtanazija predstavlja naklepni umor. Potrebno je upoštevati pacientovo prepričanje o lastnem zdravstvenem stanju, ki mora biti še realno in pri zavesti pacienta ter mora biti pacient dojemljiv za pogovore ter pri izjavi svoje volje glede stanja telesa in zdravja pred nastopom naravne smrti. Izražena volja za prostovoljno smrt, ki nastopi sama po naravni poti mora biti izražena s strani pacienta. Noben ne sme biti diskriminiran zaradi izražanja lastne volje do nastopa pacientove naravne smrti. V tem primeru se mora uporabiti paliativna oskrba, da se pacient ne muči in trpi za raznolikimi bolečinami. Prav tako mora imeti pravico izraziti voljo, da odstopi od uveljavljanja pravico do paliative oskrbe in nastopa smrti po naravni poti. Torej da nato umre v hudih bolečinah in trpljenju brez paliativne oskrbe.
Viri:
- Herausgegeben vom Nationalen Ethikrat, Selbstbestimmung und Fürsorge am Lebensende, 2006.
- https://dejure.org/gesetze/GG
- https://dejure.org/gesetze/StGB
- Rudi Kocjančič, Ciril Ribičič, Franc Grad, Igor Kaučič, Ustavno pravo Slovenije, Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani, Založba Univerze v Ljubljani, Prva elektronska izdaja, Ljubljana, 2024
- Srebrna nit – združenje za dostojno starost, Predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, 2023
- Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, spremenjena s Protokoli št. 11, 14 in 15, dopolnjena s Protokoli št. 1, 4, 6, 7, 12, 13 in 16